|
"Ko so žarki potovali čez morje, prek dolin in hribov, vse do kraja, kjer so rastle cvetice, so vmes naleteli na drevesa, ki so jih zaustavljala z svojimi krošnjami in jim niso pustila, da bi do konca speljali svojo pot. Cvetice so se malo jezile, ker niso imele zadosti sonca in so potem, ker jih nobeden ni poslušal, postale zagrenjene. Drevesa so še vedno stala, sonce je še vedno sijalo in cvetica niso vedele več kaj bi same s sabo. Zemlja jim je dajala kruh, nebo obilico vode, le svetlobe, katere prisotnost bi jim pomenila največ in ki se je vstrajno zadrževala na velikih zelenih listih mogočnih dreves, niso dobile.
Kje je vrtnar, da presadi uboge cvetice in kje je drvar, da posekal prevelika drevesa?
"
|
|
