ŽALOSTNA ZGODBA O PSU Z IMENOM RUNO

Runo je bil pes katerega lastnik je bil član V.H. Jova. Živel je mirno in pač pasje življenje. Poleti je spal v senci in iz sence se je prikazal le, ko je postal lačen, ali pa takrat, ko je zavohal, da je mimo hiše prišel kak tuj pes. Takrat je začel lajati in tekati za njim. In čeprav je bil tako majhen in šibak, je bil v resnici zelo močan in ni se bal nobenega psa. Iz sence je prišel tudi takrat, ko je mimo prišel kak avto, za katerimi je rad tekal in jih lovil, morda zato da jih bi pojedel, morda zato, ker je hotel narediti samomor. Le kdo bi to vedel? Le zakaj bi hotel narediti samomor, saj mu je vendar bilo življenje lepo. Kaj hočeš lepšega kot pasje življenje. A ta pes le ni bil tako priden in se zadrževal vedno doma, kot sprva ta zgodba pove. Nenehno je pohajal, še posebej takrat, ko je šel njegov gospodar Jova z avtomatikom, je tekal za njim in je bil včasih tako hiter, da ga je skoraj prehitel. ©e vedno pa se spomnim Runota, ko je bil še zelo majhen (no saj prav velik ni bil nikoli, imel pa je veliko ime; vsak si predstavlja Runota kot eno veliko zverino, ki vsakega prestraši, ko mu zobe pokaže). A Runotu so bili dnevi šteti. Usodna zanj je bila ženska, tako kot je to velikokrat tudi pri ljudeh (moških). Na Vrhu je spoznal eno dobro bejbo in stalno je hodil tja. Cele noči je prespal pred njeno hišo in jo čakal, da bi ga poljubila. A ni je dočakal, dočakal je Ančnega, kateri mu je najbrž nastavil strup. Kako je lahko kak človek tako hudoben, da zastrupi tako majhno živalco, kot je bil Runo. Psa je Jova šel iskat, da bi ga rešil. A zanj je bilo že prepozno. Runo prišel je domov in se vrtel v krogu, kot da bi bil pijan. Čez nekaj časa je umrl. Runo nikoli te ne bomo pozabili, še posebej tvojega lajanja, ki je šlo vsem nam skozi ušesa.

Jova je bil žalosten in rad se je spominjal svojega psa. Dan preden je imel rojstni se je celo spominjal kako ga je božal. In ker nismo vedeli kaj mu kupiti za darilo, smo se odločili, da mu bomo priskrbeli novega psa. Drugi dan smo hitro kupili Primorske novice, da bi videli, če kdo oddaja psa. Nobenega!! Gusti nam pove, da je v Vitovljah pasje zavetišče. Gremo tja in ugotovimo, da tudi tam ni nobenega psa. ©efe nam pove, da je najbližje zavitišče s psi v Kopru. A Koper je predaleč. Ah, za nas ni nič predaleč. Pokličemo v zavetišče in izvemo, da imajo dosti psov. Karleto upali avto in oddidemo na pot. Po dobri uri pridemo na cilj in zagledamo veliko malih psov. Eden je bil res podoben Runotu in takoj smo se zanj odločili in ga krsili za Runota. Plačali smo za cepljenje (približno 5 jurjev), nato pa oddrveli proti merkatorju, kjer smo kupili še pasjo hrano in lonček za prehranjevanje. Čez uro smo bili že spet doma. Zelenc je vzel psa domov, kajti šele zvečer smo ga nameravali izročiti Jovi. Zvečer je Jova v V.H. priredil žurko, o psu pa se mu ni niti malo sanjalo. In napočil je slavnostni trenutek, ko smo se odločili, da mu izročimo darilo. Najprej mu prinesemo pasjo hrano in lonček. Jova reče: "Ma zdaj bom moral pa še psa kupit." In takrat mu prinesemo še Runota. Jova vsa presrečen pogleda psa in reče: "Ma saj je lih taki ku Runo." Ko sem pogledal Jovo, sem bil zelo presenečen. ©e nikoli ga nisem videl tako veselega. Pravi otroški smeh se mu je kazal na licih in ni vedel kaj bi rekel. Očitno je bil z darilom vesel. Tudi drugi smo bili veseli. A to veselje ni trajalo dolgo časa (Kar je dobro, rado hitro mine). Ko sem bil v Ljjubljani me je poklical Zelenc in mi povedal, da je novi Runo umrl. Umrl je kar tako, saj ni bil ne bolan, ne star. Pa tudi pogoje je mel dobre za življenje, a očitno se mu ni dalo živeti. A pustmo zdaj to žalostno zgodbo. Jova se je potolažil in živi naprej, a na oba psa (Runo 1 in Runo 2) ne bo nikoli pozabil. Kdo ve, mogoče pa se mu pred hišo prikaže spet nov pes (Runo 3). Kdo ve. Pomoje nihče tega ne ve.