|
TRIGLAV TOURNAMENT EXPEDITION 2003
Letos smo se nekateri člani Vaškega hrama odločili, da se bomo odpravili na
Triglav in tako postali pravi slovenci, katerih ta mogočna gora je naš ponos
in zaščitni znak. Ker smo bolj neizkušeni planinci in tudi s premalo kondicije,
smo se morali malo pripravit za ta poletni podvig.
- Priprave na pohod -
Ponedeljek 18.8.2003
Zbrali smo se v Vaškem hramu in zmenili kdo točno bo stoodstotno
odšel na Triglav. To smo bili Žafet, Jova, Jvnac in Bush. Določili
smo si pot in preverili koliko časa bomo potrebovali, za jo prehodit.
Odločili smo se, da začnemo pohod v četrtek.
Torek 19.8.2003, ura 16.30
Začela se je prva priprava za Triglav. Odšli smo najprej v Gradišče
pri Vipavi, kjer smo parkirali avto, nadeli nase planinsko opremo
in se odpravili proti hribu z imenom Gradiška Tura. Hrib ni kdove
kako visok, toda pot je zelo strma in tudi vročina, ki je bila najbrž
najhujša v celem poletju, nas je kar precej namučila. Vseeno smo
po začetnih težavah le prišli na vrh. Ugotovili smo, da nismo ravno
najmočneje pripravljeni, treba bo še malo trenirat.
Sreda 20.8.2003, ura 17.30
Drugi del priprave je bilo plezanje, zato smo se odpeljali v naše
najbližje plezališče v Vipavsko belo. Plezalec Jvnac nam je pokazal,
kako uporabljamo vso plazalno opremo, ki nam je bila na voljo in
povedal, kar je pri plezanju pomembnega. Tudi ostali trije smo se
preizkusili v plezanju in šlo nam je kar dobro, prav navdušili smo
se.
- Odhod -
Četrtek 21.8.2003, ura 4.30
Pred Vaškim hramom je ustavil Jvnac in v golfa smo naložili
nahrbtnike in svoje zaspane riti. Odpeljali smo se do Mosta na Soči,
kjer smo zapeljali na avto-vlak, ki nas je ob CD-ju Vasco Rossita
odpeljal do Bohinjske Bistrice. Tu smo bluzili gor in dol, iskali
WC, iskali bencinsko,... In končno smo se odpravili proti Stari
fužini, po makadamski poti do Planine Blato (1088 metrov), kjer
smo parkirali avto, se preoblekli ter začeli pohod.
Četrtek 21.8.2003, ura 8.00
Začetek hoje iz Planine Blato proti Planini pri Jezeru.
Tempo je bil kar visok in dohitevati smo začeli druge pohodnike.
Prvi postanek pri Planini Dedno Polje, kjer je Jova zlil proč domačo
vodo in natočil mrzlo in kasneje ugotovil, da voda ni pitna. Pot
nadaljevali s "pastirjem iz Kamnika", kateri nam je razložil
o naši nadaljni poti. Pri Planini Dedno polje nas je pastir zapustil
in pot smo nadaljevali proti Koči pri sedmerih triglavskih jezerih.
Do tja je bila pot zelo lepa in turistična, brez hujših naporov.
Postanek pri Koči pri sedmerih triglavskih
jezerih (1683 m)
Ravno pridemo do koče, ko zagledamo na helikopterskem pristanišču
tri buče piva. Pomislimo: "Kako bi pašalo zdaj eno tamalo spit."
In kar iznenada pride gospa, ki reče: "Daj fantje, ker ste
še mladi, bi nam lahko prinesli tiste sode v kočo." Brez pomislekov
primemo 50 kg težke sode in jih nesemo v shrambo. Gremo pred kočo
malicat, nakar nam natakarica nepričakovano za zahvalo prinese vsakemu
eno pivo. Nasmejanih ust spijemo pivo, ki nam da toliko energije,
da hitro znorimo dalje. Sedaj nas pot pelje po Dolini triglavskih
jezer, ki je prakrasna, kakršna so tudi jezera. Po ogledu jezer,
kjer smo tudi kozoroge vidli, je bil naš naslednji postanek Zasavska
koča na Prehodavcih.
Koča na Prehodavcih (2071 m)
Ker nam je primanjkovalo vode, smo se ustavili v tej koči, ki
je sicer bila brez vode, a smo jo kasneje dobili 100 metrov nižje
ob zadnjem jezeru. Pri tej koči smo opazili, da ima gsm signal in
tako smo lahko poklicali domače in jih obvestili kje smo. Vreme
je postajalo vse grše in temni oblaki so že zagrinjali nebo. Sklenili
smo, da počakamo tukaj, dokler se vreme ne izboljša. Toda čakanja
smo se kmalu naveličali in sklenili, da krenemo na pot. Toda (brez
heca) komaj par korakov smo naredili, so že prve kaplje začele padati
z neba. Hitro smo se obrnili in odšli v kočo. Ploha je kmalu končala
in tako smo nadaljevali čez Hribarce, kjer je bila pot dokaj zoprna
in kar ni hotelo biti vrha. Med potjo smo srečali planinko, katera
je hodila v natikačih in Jova jo je vprašal, če jo nič ne zebe.
Ona pa nič. Najbrž ga ni razumela. Na vrhu hriba Čez Hribarice smo
srečali Poljakinjo, katera nas je nagovorila. Dejala je, da čaka
prijateljico, ki ima težave z obutvijo. Spoznali smo, da je to tista
v natikačih.Ker smo ugotovili, da se bomo spet srečali pri koči,
smo jo zapustili in se počasi spustili proti Doliču.
Četrtek 21.8.2003, ura približno 18.00;
Tržaška koča na Doliču (2164 m)
Končno smo dospeli do koče, v kateri smo nameravali prespati.
Najeli smo privatno sobo, saj v skupni bi bolj težko spali, saj
smo preveč "kažina" delali. Vsi utrujeni smo se posedli
v jedilnico, kjer smo spili pivo (cena 600 SIT za pollitrsko pločevinko)
in se dobro nažrli. Spet smo srečali Poljakinjo in njeno
prijateljico in se dogovorili, da se naslednji dan srečamo na vrhu
Triglava, a se to nažalosti ni zgodilo. Na Doliču pa je nastopil
en majhnen problem. Povedal bom kar po domače: primlo nas je srat.
Toda WC, če bi se temu sploh lahko reklo tako, je spuščal
ven tako hud smrad, da se mu še približati nismo mogli, kaj šele
da bi vanj šli. Tako smo mogli malo trpet in upati, da nam bo trpljenje
uspelo. No hvala Bogu, nam je uspelo. Tako smo odšli počasi spat,
toda bili smo štirje in ker nobeden ni mogel biti niti 5 minut tiho,
je tako minilo kar precej časa, da smo zaspali. Zjutraj smo se že
ob 5 zbudili in ob 5.40 krenili na pot, jasno prvi! Počasi je postajalo
vse bolj svetlo in upanje, da bomo z Triglava vidli sončni vzhod
je šlo po zlu. Hodili smo in hodili in z vsakim korakom
nam je bil vrh bližji. Jova je bil vedno 10 metrov pred nami....
In končno nam je le uspelo!!!!
 
- Cilj -
Petek 22.8.2003, ura 7.30; Triglav 2864
m:
Dosegli smo naš cilj. Z vrha se je odpiral lep, jasen pogled
na sosednje "hribčke". Hitro smo se slikali in Jvnac,
ki je že bil na Njem, nas je krstil. "Tako smo kao postali
pravi Slovenci." Na vrhu smo pomalicali, se odpočili in za
finto pokadili enga Samsona (sicer smo vsi nasprotniki kajenja!!!),
nato pa odpeketali v dolino. Čez Mali Triglav, kjer je bil prava
gneča, smo dospeli do Doma Planika.
Dom Planika, 2404 m
Mislili smo, da bomo tukaj le lahko šli na WC, toda zgodba
je bila podobna kot na Doliču, kot kaže isti konstrukter
WC-ja. Zmanjkalo mi je vode in tukaj sem jo drago plačal: 300 SIT
za pollitrsko plastenko, pa naj kdo reče, da vodo ni dragocena.
Iz Doma Planika smo nato čez Konjsko sedlo prispeli do Vodnikove
koče.
Vodnikova koča, (1805
m)
Tukaj smo se odločili za daljši postanek. Koča polna Ljubljančanov,
obnašali smo se kot, da so v LJ. A mi se zanje nismo kaj dosti zmenili.
Končno smo našli spodobno stranišče, tako da smo si prav oddahnili.
Tu smo pregledali planinsko karto, saj nadaljne poti nismo poznali,
vedli smo le, da je bolj slabo markirana. No ker smo ugotovili,
da nas čaka še veliko poti, smo se podali naprej, novim hribom in
dolinam naproti. Odšli smo mimo Planine pod Mišeljskim vrhom na
Mišeljski preval. Pot je bila zelo zelo strma. Nadaljevali smo do
Lazovskega prevala. Steza je zares slabo markirana in namalokrat
smo že pomislili, da smo zašli. Med potjo smo naleteli na jamo,
v kateri je bil led, zraven pa pravo polje planik. Spuščati smo
se začeli proti Planini v Lazu, kjer smo popili še zadnje zaloge
Cedevite. Imeli smo še kako uro in pol do avta in rekel sem: "Ow
ma kako smo dobri, niti enkrat se nismo zgubili." Toda to sem
dejal prehitro, saj smo kmalu ugotovili, da smo zašli. Namesto ure
in pol, smo potrebovali dve in pol, toda važno je to, da smo le
prišli do avta in to srečni in zdravi. No, tudi največji frajerji
kdaj zalutijo.
 
Avtor: Bush © 2003
|
